Za umetni sneg je potrebna zmes vode in zraka pod pritiskom. Zaradi svoje oblike so zrnca stabilna in obstojna ter med seboj sprijeta in dobro povezana. Ker so zrnca okrogla, je umetni sneg odporen proti obrabi, smučem nudi malo trenja, zato na njem hitro drsijo. Umetni sneg za razliko od naravnega zelo dobro prenaša tudi občasne otoplitve. Načelno obstajata dve vrsti snežnih topov: snežni topovi, strokovno imenovani propelerski, ki pihajo material s pomočjo ventilatorja do 40 metrov daleč in sne žne sulice oz. žirafe, pri katerih se "domet" ustvari s pomočjo stebra na katerem je nameščen grozd šob. Pri obeh škropi iz šob r az
pršena voda. Poleg tega iz mešalnih šob (nukleatorjev) piha pod visokim tlakom stisnjeni zrak pomešan z manjšo količino vode, ki se ob izhodu bliskovito ohladi. Pri tem nastanejo mikroskopsko majhni ledeni kristali. Ta nukleacijski material potem potuje skozi vodni curek. To je možno celo ob nizkih pozitivnih stopinjah, le da mora biti vlažnost zraka toliko nižja, kolikor višja je zunanja temperatura. Med poletom zrastejo v snežne kristale. Daljša kot je njihova pot, boljša je kvaliteta snega.